Omemba: Tanja Špes

»Kar se je začelo kot lokalni študentski upor, je preraslo v simbol upanja za celotno regijo.«

»Kar se je začelo kot lokalni študentski upor, je preraslo v simbol upanja za celotno regijo.«

»Mi, člani in članice Mednarodnega PEN-a, pisatelji in pisateljice iz držav nekdanje Jugoslavije, v celoti in nedvoumno podpiramo študente in študentke, ki protestirajo v Srbiji, prav tako pa tudi profesorje in profesorice, ki jim stojijo ob strani v njihovem boju za dostojnejše, pravičnejše in svobodnejše življenje.«

»Navdih, ki ga ponuja to gibanje, je presegel meje Srbije, saj študentje in državljani v celotni regiji nekdanje Jugoslavije v teh mladih prepoznavajo upanje, moč in pogum.«

»Vsakršno nasilje nad mladimi, ki se borijo za svojo pravico do govora, mišljenja in izobraževanja v svobodni družbi, se mora končati.«

»V času, ko skuša avtoritarna vlada utišati in ponižati najpogumnejše med nami, je naša dolžnost, da jim kot pisatelji in pisateljice, zagovorniki in zagovornice svobode izražanja, stojimo ob strani.«

»Mi, člani in članice Mednarodnega PEN-a, pisatelji in pisateljice iz držav nekdanje Jugoslavije, v celoti in nedvoumno podpiramo študente in študentke, ki protestirajo v Srbiji, prav tako pa tudi profesorje in profesorice, ki jim stojijo ob strani v njihovem boju za dostojnejše, pravičnejše in svobodnejše življenje.«

»Navdih, ki ga ponuja to gibanje, je presegel meje Srbije, saj študentje in državljani v celotni regiji nekdanje Jugoslavije v teh mladih prepoznavajo upanje, moč in pogum.«

»Vsakršno nasilje nad mladimi, ki se borijo za svojo pravico do govora, mišljenja in izobraževanja v svobodni družbi, se mora končati.«

»V času, ko skuša avtoritarna vlada utišati in ponižati najpogumnejše med nami, je naša dolžnost, da jim kot pisatelji in pisateljice, zagovorniki in zagovornice svobode izražanja, stojimo ob strani.«

»Zmeraj nosim s seboj kakšnega več.«

»Odločitev za nakup tega zvezka je bila slaba, zelo slaba. Ampak za obžalovanje je zdaj prepozno, škoda je storjena.«

»Da, da, frizerske škarje so v nekem daljnem kolenu brez dvoma v sorodu z giljotino.«

»… in nenadoma sem v politi kavi zagledala svoj spačeni odsev in pomislila, da morda sama v resnici nisem jezna, ampak samo zelo zelo žalostna.«

»Zmeraj nosim s seboj kakšnega več.«

»Odločitev za nakup tega zvezka je bila slaba, zelo slaba. Ampak za obžalovanje je zdaj prepozno, škoda je storjena.«

»Da, da, frizerske škarje so v nekem daljnem kolenu brez dvoma v sorodu z giljotino.«

»… in nenadoma sem v politi kavi zagledala svoj spačeni odsev in pomislila, da morda sama v resnici nisem jezna, ampak samo zelo zelo žalostna.«

»Preračunavali so, kot da so čustva matematika. Želeli bi čutiti samo prijetna čustva, vse drugo pa pokopali. Kdaj bodo ugotovili, da ne moreš, če si ne dovoliš čutiti neprijetnih čustev, v polnosti čutiti niti prijetnih? Gre za ravnotežje. Gre za rast. Pa tako lepo bi lahko rasli drug ob drugem, se učili drug od drugega, si pomagali.«

»In ljudje. Dajemo si srca v upanju, da bodo ostala cela. Že predmeti se sčasoma obrabijo. Vsaka knjiga, ki jo prelistaš in držiš v rokah, je manj nova, ko jo vrneš na polico. Ko si izmenjaš srce, sprejmeš s tem tveganje. Nekateri si jih izmenjajo za vselej. Nekatera moraš dati nazaj. Veš, da bodo zrasla v drugih rokah, če so bile tvoje preveč nerodne in grobe.«

»Imaš samo neskončno časa, golo življenje. Ni to največ, kar lahko sploh kdaj imaš? Takrat nisem vedela, takrat sem se mučila z groznimi vprašanji kot: Kdo sem brez ljudi, ki me obdajajo? Kdo sem brez obveznosti, ki si jih nalagam ali mi jih nalagajo? Kaj imam v resnici rada, kaj rada počnem? V kaj oblikovati čas, ki mi je dan?«